Taksonomija oz. sistematika je sistem razvrščanja učnih ciljev (znanja, veščin, spretnosti) glede na različne stopnje zahtevnosti. Vzgojno-izobraževalne taksonomije se uporablja za zagotavljanje skupnega jezika pri opisovanju različnih učnih ciljev in uspešnosti pri ocenjevanju. Uporabljajo se tudi za opredelitev ciljev kurikuluma, pri opisovanju faz učenja in pri ozaveščenosti učencev o njihovem napredku pri učenju/znanju. Izobraževalni učni cilji so razdeljeni na tri področja, in sicer kognitivno področje, konativno (afektivno) področje in psihomotorično področje. V praksi sta največ uporabljeni Bloomova in SOLO taksonomija.
V članku so predstavljene naslednje najbolj uporabljene taksonomije:
(1) BLOOMOVA TAKSONOMIJA
Sestavljena je iz 6ih stopenj oz. kategorij. Vsaka višja stopnja temelji na nižji. Stopnje od nižjega proti višjemu: znanje, razumevanje, uporaba, analiza, sinteza in vrednotenje.
(2) PRENOVLJENA BLOOMOVA TAKSONOMIJA
(3) NIMIERKOVA ''ABC'' TAKSONOMIJA
Razdeljena je na dve stopnji, to sta znanje ter spretnosti in veščine. Pri znanju je pomembno pomnenje in razumevanje, pri spretnostih in veščinah pa uporaba znanja v vsakdanjih in novih situacijah.
(4) TOLLINGEROVA
Ima hierarhično razporejene operacije. To so:
(4.1) reprodukcija spomina
(4.2) preproste miselne operacije
(4.3) težje miselne operacije
(4.4) posredovanje znanja
(4.5) kreativno razmišljanje
(5) BESPALKOVA TAKSONOMIJA
Sestoji iz 2 abstraktnih stopenj in 4 aktivnih faz. 1. stopnja je razmnoževanje dejavnosti, fazi te stopnje sta prepoznavanje in reprodukcija, 2. stopnja pa je proizvajanje dejavnosti, fazi te stopnje pa sta uporaba in ustvarjalnost.
(6) SOLO TAKSONOMIJA
Tudi ta taksonomija sestoji iz več stopenj, te so predstrukturna oz. pripravljalna stopnja, enostrukturna stopnja, večstrukturna stopnja, odnosna stopnja in abstraktna stopnja.
V nadaljevanju članka so avtorji osredotočeni na uporabo Bloomove in SOLO taksonomije v praksi; pri predmetih Uvod v programiranje (začetni), Podatkovne baze (neka srednja stopnja) in IKT (končni predmet). Obstoječe taksonomije niso zadosti. Učni cilji se razlikujejo od končnih rezultatov učencev. Zato je v članku predstavljena nova taksonomija.
NOVA TAKSONOMIJA - DVODIMENZIONALNA PRILAGOJENA BLOOMOVA TAKSONOMIJA
Primerna je predvsem za poučevanje programiranja. Namen je zagotoviti bolj izvedljiv okvir za ocenjevanje učenčevih sposobnosti oz. zmogljivosti pri računalništvu. Razumevanje programske kode in zmožnost proizvajanja programske kode sta neodvisna, kot kaže raziskava.
V praksi se najbolj uporablja Bloomova taksonomija, ki pa ima tudi napake, in sicer nivoji niso dobro razvrščeni, če se uporablja pri praktičnih predmetih (kot npr. programiranje). Rešitev tega je dvodimenzionalna Bloomova taksonomija, kjer se nivoji razdelijo na dve dimenziji, in sicer na izdelavo (vključevanje, ustvarjanje) in na razlago (pomnenje, razumevanje, analiziranje, vrednostenje). Tako bi se odpravila stroga urejenost, ohrani pa se tudi veliko konceptov Bloomove taksonomije. Za ocenjevanje programov bi uporabila Bloomovo matrično taksonomijo, ki se mi zdi najbolj primerna, ker je razdeljena po učenčevih znanjih, prav tako pa učitelj dobi zelo dober vpogled in povratno informacijo o naučeni snovi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar